Postavljanje in nastavljanje oblik

Dodaj obliko

V orodni vrstici klikni „Dodaj obliko“. Odpre se knjižnica oblik.

Knjižnica se zapre po vsaki izbrani obliki. Z naslovno vrstico jo premakneš tja, kjer ne zakriva mesta, na katero ciljaš, na primer nad ploščo Lastnosti; dvoklik na naslovno vrstico jo vrne pod njen gumb, kje si jo pustil, pa si zapomni brskalnik. Žebljiček v naslovni vrstici drži knjižnico odprto, medtem ko postavljaš več oblik zapored. Z robovi in vogali spreminjaš njeno velikost, tako široko in visoko, kot dovoli tvoj zaslon; tudi to si brskalnik zapomni, dvoklik na rob pa jo povrne. Ko knjižnico zožiš, opusti imena in pokaže samo slike; ime se prikaže, ko pokažeš na obliko.

Izberi obliko. Zdaj visi na kazalcu miške in pristane tja, kamor klikneš. Če pri tem zapelješ čez telo, se položi na ploskev pod kazalcem, tudi na poševno, kot pri Cruiseu v Tinkercadu; nad prazno ploščo pristane na delovni ravnini. Če pritisneš Esc, se odlaganje prekine. Orodje, ki čaka na klik, na primer merilni trak, kotomer, opomba, „Postavi delovno ravnino“, „Položi na ploskev“ ali robna orodja, se ob izbiri oblike izklopi, da klik odloži obliko. Obratno vklop enega teh orodij obliko spet odloži. Kdor želi obliko raje kar na sredino plošče, lahko odlaganje s klikom izklopi v nastavitvah (področje „Videz“, stikalo „Križarjenje ob dodajanju novih oblik“).

Na ploskvi se oblika pripne na njeno sredino, ko se ji kazalec približa, tako kot na vogal ali rob; držite Alt, da jo odložite kamor koli. Če jo iz knjižnice povlečete na ploskev, vedno pristane na sredini, z Alt tam, kjer jo spustite.

Kaj ponuja knjižnica:

• Osnovne oblike: „Kvader“, „Zaobljen kvader“, „Valj“, „Kapsula“, „Elipsa“, „Mnogokotnik“ (od treh do štiriindvajset stranic), „Krogla“, „Stožec“, „Piramida“ (s tremi do štiriindvajset stranicami, torej tudi tristrana), „Klin“, „Okrogla streha“, „Polkrogla“ in „Torus“.
• Cevi: „Cev“ in „Ukrivljena cev“ iz do dvanajst ravnih kosov z ovinki vmes, poleg tega „Prehod“ od enega obrisa do drugega, na primer od oglatega do okroglega.
• Okrasne oblike: „Zvezda“, „Srce“ in „Polmesec“.
• Napisi: „Besedilo“, tudi na krožnem loku. Več v poglavju Besedilo.
• Mehanika: „Navoj“ (navojna palica, vijak, matica in navojna luknja), „Vzmet“, posode in podstavki „Gridfinity“, „Zobnik“ in „Narebričenje“ za ročaje. Več v poglavju Navoji in mehanika.
• Za konstrukcije: tiskljivi „Tečaj“, „Lastovičji rep“, „Solzasta luknja“ za vodoravne luknje, „Vgrez z ravnim dnom“ in „Stožčasti vgrez“ za glave vijakov ter „Ravnilo“, ki je samo merilno orodje in se v nobenem izvozu ne pojavi.

Trikotnik dobiš na dva načina: „Mnogokotnik“ s tremi stranicami je enakokraki trikotnik, »streha« iz Tinkercada, „Klin“ pa pravokotni. Oba sta prava trikotna prizma. Za trikotno luknjo oblike kopiraš, kopijo narediš manjšo, jo označiš kot luknjo in jo poravnaš z „Centriraj na delovni ravnini“ ali „Poravnaj“. Oboje dela z obdajajočo škatlo oblike, torej najmanjšim kvadrom, ki jo obdaja; razpolovljen kvadrat zato še vedno velja kot cel kvadrat. Z iskanjem ukazov (Ctrl+K) najdeš obe obliki tudi pod »trikotnik« ali »streha«.

„Kapsula“ je lahko na enem koncu ožja kot na drugem, na primer za pokrov nad jermenom med dvema jermenicama. Pod „Lastnosti“ za to nastaviš „Majhen konec (premer)“; veliki konec je tako širok kot kapsula, stranice pa tečejo ravno od enega loka do drugega. „Razmik središč“ je razdalja med središčema obeh lokov, torej kako daleč sta jermenici narazen. Če spremeniš mali konec, razdalja med središčema ostane in kapsula postane daljša ali krajša. Tudi zožana kapsula ostane natančno telo za zaokroževanje in za STEP.

Nastavitve oblike

Ko je oblika izbrana, se desno pokažejo njene nastavitve. Čisto na vrhu je ime; s svinčnikom ob njem („Preimenuj“) vpišeš novo. Enter ga sprejme, Esc prekine, prazno ime pa vrne privzeto ime oblike. Bolj desno ključavnica zaklene obliko pred nehotenim premikanjem in oko jo skrije. Puščica čisto levo zloži nastavitve do naslovne vrstice.

Nastavitve so zasidrane ob desnem robu. Če kaj zakrivajo, jih povlečeš stran za naslovno vrstico; potem lebdijo tam, kjer jih spustiš, tudi pri naslednji obliki. Če jih spet odložiš zgoraj desno ali dvokliknes naslovno vrstico, se spet zasidrajo. Dokler lebdijo ali so zložene, se korak mreže spodaj v nastavitvah premakne spodaj desno na delovno površino.

• „Trdno telo“ ali „Luknja“: Telo ostane, luknja odvzame material. Klik na „Trdno telo“ odpre barve; lastne barve, ki jih tam zmešaš, so potem pripravljene pod „Nedavno uporabljeno“, zadnjih osem. Več v poglavju Telesa in luknje. Bucika v vrsti „Shranjene“ obdrži izbrano barvo za vedno: stoji v svoji vrsti, novejše barve je nikoli ne izrinejo, in z isto buciko jo spet izpustite; v tem brskalniku se ohrani do 21 barv.
• „Prozorno“: Tako vidiš skozi telo, na primer da prepoznaš obliko za njim.
• „Večbarvno“: Samo pri skupini; Shift+M ga preklopi. Ko je vklopljeno, vsak del skupine pokaže svojo barvo, tudi v skupini, ki je z luknjami izračunana v eno telo (stene, ki jih luknja pusti, prevzamejo barvo telesa, v katero je bila izrezana). Če za skupino izbereš barvo, to izklopi stikalo in pobarva celotno skupino. Sveženj vedno obdrži barve svojih delov. Pri izvozu 3MF vsak del obdrži svojo barvo, tako da rezalnik dele dodeli različnim filamentom; OBJ nosi barve v točkah, na meji dveh barv torej malo manj natančno.
• „Lastnosti“: Mere in vse, kar spada k tej obliki. Pri valju na primer premer, višina in število stranic. Pri zobniku zobje, pri vzmeti ovoji. Vrednost, ki si jo premaknil stran od privzete, dobi ob imenu majhno puščico: klik vrne natanko to vrednost, ne glede na to, kaj si medtem še naredil, drugače kot Razveljavi. Enako stori dvoklik na drsnik, tu in pri drsnikih v delovnih nastavitvah. Drsnik za dolžino se, ko ga vlečeš z miško, pripne na korak mreže, zato višina izide v celih milimetrih (ne pri izklopljeni mreži in ne pri kratkih drsnikih); vpisana vrednost in smerni tipki na drsniku ostaneta natančni. „Shrani kot privzeto“ spodaj naredi trenutne vrednosti začetne vrednosti te vrste oblike (isto kot „Privzete nastavitve oblik“ v nastavitvah), „Ponastavi privzeto“ pa se vrne na vrednosti programa.
• Lega in vrtenje nižje v področju.
• „Spremeni v elipso“: Samo pri valju. Valj je vedno okrogel: ima en premer in vsak ročaj spremeni obe strani hkrati. Za oval klikni to in postane „Elipsa“ – isto telo, katerega dolžino in širino nato nastaviš vsako posebej. Valja s posnetjem, zaokrožitvijo ali steno ter zavrtenega ali združenega v skupino tako ni mogoče spremeniti; pri teh vzemi „Elipsa“ že na začetku.
• „Zožitev“: Zgoraj in spodaj različno velik, na primer za poševnino ali lijak.
• „Zasuk in nagib“: Zasuka zgornjo stran proti spodnji ali jo premakne vstran. Tako nastanejo zasukani stebri in nagnjeni stolpi.

Zožanje in zasuk imajo skoraj vse oblike. Samo zobnik, navoj, vzmet, Gridfinity, narebričenje, tečaj, piramida, ukrivljena cev, kaplja, udirki in ravnilo ju nimajo: te oblike imajo svoje fiksne mere ali, kot piramida, že svojo zgornjo stran.

„Shrani kot privzeto“ si zapomni, kar ste spremenili na tej obliki, kot začetek vsake nove oblike te vrste: mere, nastavitve oblike in njeno barvo. Valj pobarvajte zeleno in pritisnite gumb, vsak valj, ki ga dodate potem, bo zelen; druge vrste obdržijo svoje barve. „Ponastavi privzeto“ vrne vrsto na to, s čimer jo začne program. Katere vrste imajo lastne privzete vrednosti, je označeno v nastavitvah pod „Privzete nastavitve oblik“. Z njimi se začne tudi nov načrt, ki ga začneš na začetni strani; vrednosti si zapomni ta brskalnik.

Zožan ali nagnjen kvader, valj, elipsa, večkotnik, cev ali obroč obdrži svojo natančno obliko, prav tako kapsula, zvezda, srce, polmesec, lastovičji rep in zaobljen kvader brez zaobljenega zgornjega in spodnjega roba: posnetja in zaokrožitve gredo nanje kot na nespremenjeno obliko, izvoz STEP pa jih zapiše. To velja tudi za zasukano obliko: njen presek se natančno vrti z njo, stranice pa se enakomerno vijejo od spodaj navzgor.

Vpisovanje je natančnejše od vlečenja. Vsa številska polja sprejemajo milimetre, pa tudi odstotke: kdor pri širini 40 mm vpiše »50 %«, dobi 20 mm. Znajo tudi računati: »15*3«, »120-2*4« ali »(40+2)/2« dajo 45, 112 in 21; namesto * gre tudi x. Račun si polje zapomni, v lastnostih kot v poljih za mere okoli označenega telesa: ko pozneje spet klikneš vanj, stoji namesto številke formula, dokler vrednost še ustreza, in jo spremeniš kar na mestu, iz »(140+2)/2« postane »(40+6)/2«. Če telo povlečeš za ročico ali ga spremeniš v velikosti, formula ne ustreza več in polje spet kaže samo številko. V številskem polju, v katerega si kliknil, miškino kolesce in tipki ↑ in ↓ spremenita vrednost za en korak, s Shift za večjega in z Alt za finejšega. V polju za velikost ali položaj Shift namesto tega skoči za korak mreže, pri izklopljeni mreži pa za deset korakov.

Kako okroglo je okroglo? Število stranic

Okrogle oblike, kot so valj, stožec, cev, elipsa ali izvrtine, imajo v lastnostih stikalo „Stranice sledijo velikosti“ in drsnik „Stranice“. „Torus“ ima dva drsnika: „Stranice obroča“ okoli obroča in „Koraki cevi“ okoli cevi. Tudi tam sledita velikosti, dokler ju ne primeš, zato velik torus ne kaže robov. Ozadje: za prikaz ter za STL, 3MF in OBJ layerling krog nariše kot večkotnik iz mnogo majhnih stranic. Več stranic, bolj gladko, a več trikotnikov.

Kje je število stranic pomembno

• Pri izvozu za rezalnik (STL, 3MF, OBJ). Valj z malo stranicami tam pride kot večkotnik.
• Pri izračunu teles in lukenj. Izvrtina, ki je izrezana iz luknje z malo stranicami, je v končnem delu oglata. To velja tudi za luknje za vijake.
• V prikazu. Veliko zelo finih oblik upočasni urejevalnik.

Kje ni pomembno

• Pri izvozu STEP. Zapiše okroglo obliko, ne večkotnika.
• Pri posnetjih in zaokrožitvah („Posnetje“, „Zaokrožitev“), dokler oblika ostane okrogla. To je tako, če nisi nastavil števila stranic, če je število vsaj tako visoko kot privzeta vrednost oblike ali če se večkotnik od kroga razlikuje za največ 0,05 mm. Privzeta vrednost je 96 stranic pri valju, elipsi, cevi in stožcu, 64 pri „Okrogla streha“, 24 korakov pri „Krogla“, 32 pri „Polkrogla“, 96 stranic in 24 korakov pri „Torus“ in „Kakovost“ 32 pri okrogli „Ukrivljena cev“.
• Pri navoju, vzmeti ali poševnem zobniku. Robno orodje in izvoz STEP vzameta natančno telo; „Kakovost“ določa samo, kako fino je oblika narisana.

Kje spet postane pomembno

• Pri posnetjih in zaokrožitvah oblike z malo stranicami. Če število stranic nastaviš pod privzeto vrednost, robno orodje obravnava obliko tako, kot je narisana: valj s 6 stranicami ostane šestrobna palica, zaokrožitev pa teče okoli njenih šestih robov. Tako lahko zgradiš na primer žep za matico z zaobljenimi vogali. Za okroglo obliko pusti „Stranice sledijo velikosti“ vklopljeno.

Kako to uporabiš

• Pusti „Stranice sledijo velikosti“ vklopljeno. Potem layerling izbere število stranic glede na premer, tako da se večkotnik od pravega kroga razlikuje za največ 0,005 mm, kar je daleč pod tem, kar tiskalnik loči. Majhne oblike dobijo vsaj 24 stranic, velike več.
• Manj stranic vzameš, kadar namenoma želiš večkotnik (a za to je „Mnogokotnik“) ali kadar urejevalnik postane počasen zaradi zelo veliko okroglih oblik.
• Več stranic skoraj nikoli ne potrebuješ. Samo pri zelo velikih okroglih delih, če v STL vidiš robove.
• Za dele, ki jih obdelaš samo z robovi ali predaš kot STEP, je število stranic vseeno.

Delo z ročicami

Poleg nastavitev so na sami obliki ročice:

• Vogali in robovi povlečejo obliko večjo ali manjšo. Če pri vlečenju vogala držiš Shift, rasteta širina, globina in višina skupaj in razmerja se ohranijo; z Alt oblika raste od sredine namesto od nasprotnega vogala. Brez tipkovnice ali če nočeš držati tipke, zgoraj v lastnostih vklopiš „Ohrani razmerja“: potem vogali vedno ohranijo razmerja, in če vpišeš širino, globino ali višino, se drugi dve spremenita za isti faktor. Nastavitev se zapomni.
• Črna puščica nad obliko jo dvigne ali spusti; če od začetka držiš Alt, nastane kopija tam, kjer spustiš, tako lahko zlagaš. Bela ročica na zgornji ploskvi spremeni višino.
• Zakrivljene puščice jo vrtijo.
• Na številkah ob obliki vidiš mere. Klik nanje odpre polje, v katero vpišeš želeno številko. Z Enter oblika raste od roba, ki je nasproten številki, kot pri vlečenju; z Alt+Enter raste okoli svoje sredine, zato oblika, ki je bila poravnana z drugo, ostane poravnana. To velja za širino in dolžino; višina vedno raste navzgor od spodnje ploskve. Polja v lastnostih na desni ohranijo sredino brez tipke. Tab obdrži številko in odpre naslednje polje (širina, globina, višina); Shift+Tab gre nazaj. V polju lastnosti, na katero si kliknil, vrednost spreminja tudi kolesce miške: eno enoto na stopnjo, desetkrat toliko s Shift, desetino s Ctrl in stotino s Alt. Polje, na katero nisi kliknil, prepusti kolesce plošči, ki se pomika.
• Klik na vogal (brez vlečenja) odpre širino in globino skupaj. Vpiši prvo številko, s Tab preskoči na drugo in obe sprejmi z Enter. Esc prekine.

Če si obliko zavrtel za prave kote, na primer z „Položi na ploskev“ položil na stran, se polja v lastnostih imenujejo po smeri, v katero mera zdaj teče: „Višina“ je tisto, kar gre navzgor, „Širina“ teče vzdolž X in „Dolžina“ vzdolž Y. Če pri ležeči obliki vpišeš višino, se torej spremeni navpična mera, spodnja stran pa ostane na plošči. Če oblika stoji poševno pod drugim kotom, polja kažejo njene lastne mere, opomba pod njimi pa to pove.

Brez miške gre s tipkovnico: smerne tipke premaknejo izbor za en korak mreže (0,01 mm, ko je mreža izklopljena), s Shift za pet, ali za deset, če v nastavitvah pod „Videz“ nastaviš „Temnejša črta mreže na vsakih“ na „10 korakov mreže“: tako daleč kot do naslednje temnejše črte, kot v Tinkercadu. Ravnajo se po pogledu: → premakne tja, kjer je na zaslonu desno, ↑ stran od gledalca, tudi če si ploščo zavrtel. Če obliko premakneš iz slike, se pogled premakne z njo. Ctrl+↑ in Ctrl+↓ jo dvigneta in spustita. R zavrti za 45°, Shift+R za 22,5°. D odloži izbor na delovno ravnino.

Ročice povlečejo obliko do velikosti tvoje plošče, najmanj 220 mm v širino in globino. Večje gre s številko v lastnostih; tako povečana oblika se ob naslednjem prijemu ne skrči nazaj. Lastno zgornjo mejo za vsako obliko nastaviš v nastavitvah pod „Privzete nastavitve oblik“ z „Lastna omejitev velikosti“.

Korak mreže je spodaj desno v urejevalniku in ga lahko kadarkoli spremeniš.

Kopiranje in podvajanje

„Kopiraj“, „Prilepi“ in „Podvoji“ so v orodni vrstici („Odložišče“). Z Ctrl+D podvojiš izbor. layerling si pri tem zapomni, kako si kopijo nazadnje premaknil ali zavrtel, in isto uporabi ob naslednjem podvajanju. Tako z nekaj pritiski tipk nastane vrsta lukenj ali stopnic. Za pravilne razporeditve je poleg tega polje, ki je opisano v poglavju Izbiranje in razporejanje.

Oblike po meri

Držalo, ročaj ali osnovna plošča, ki jo potrebuješ znova in znova, pride med „Oblike po meri“. Stoje na seznamu oblik čisto na vrhu, nad „Osnovne oblike“, in jih lahko zložiš s puščico.

1. Označi eno ali več teles, tudi luknje, skupine ali uvožen model.
2. Odpri seznam oblik in klikni „Shrani izbor“. Vpiši ime in potrdi z „Shrani“.
3. V vsakem načrtu klik na ploščico vstavi obliko kot vsako drugo. Ploščico lahko tudi povlečeš na delovno površino, potem pristane tam, kjer jo spustiš. Oblika nato visi na kazalcu kot vsaka druga: sledi mu, tudi čez ploskve drugih teles, klik jo odloži, Esc jo umakne.

Več teles pride ven skupaj, tako kot so stala drugo glede na drugo, in ostanejo posamezno izbirna. Svinčnik na ploščici jo preimenuje, koš jo odstrani po vprašanju. Kar je že v načrtih, ostane pri tem ohranjeno.

„Oblike po meri“ so v tem brskalniku, ločeno od načrtov, in so ob naslednjem zagonu takoj spet tam. „Prenesi vse“ na začetni strani jih shrani skupaj z načrti, ob odpiranju varnostne kopije se vrnejo oboje. Samo oblike shraniš z „Varnostna kopija oblik po meri“ (puščica navzdol) kot datoteko ZIP in jih z „Naloži oblike“ (puščica navzgor) prineseš v drug brskalnik. „Naloži oblike“ sprejme tudi posamezne načrte .lyl, vsak potem postane oblika. Kar je že tam, se ne ustvari dvakrat.

Ovijanje okoli valja

Vzorec, logotip ali napis naj pride na kozarec, škatlo ali cev? Najprej ga položi ravno na ploščo, na primer kot uvožen SVG ali kot besedilo, tako kot naj izgleda od zgoraj. Potem ga v nastavitvah oblike pod „Ovij okoli valja“ oviješ okoli valja:

1. Razpri „Ovij okoli valja“ in vpiši „Premer“ stene valja, na primer zunanji premer tvojega kozarca. Deluje tudi z desetinkami milimetra, na primer 63,5.
2. Klikni „Ovij“. Kar je ležalo od leve proti desni, zdaj teče okoli valja, zadnji rob postane zgoraj, debelina pa štrli navzven.
3. Označi ovito obliko in valj ter ju poravnaj na sredino, levo-desno in spredaj-zadaj. Sredina ovite oblike je os valja, zato potem sedi natanko na njegovi steni.

Za gravuro vklopi „Navznoter (graviranje)“: potem gre debelina v steno. Obliko nastavi kot luknjo, jo poravnaj na sredino in združi v skupino z valjem.

Oblika, ki je že ovita, je mreža ovitega predmeta in je ni mogoče ovijati znova: razveljavi ovijanje ali pa ponovno ovij ravno izvirnik z drugim premerom.

Rezultat je mreža kot uvožen model. Z Razveljavi je oblika spet ravna; za drug premer najprej nazaj in nato znova ovij. Daljše od enega kroga okoli valja ne gre, tedaj layerling navede najmanjši premer, ki ustreza.

Površinska tekstura

Utori, narebričenje, satovje ali izbokline na telesu, za boljši oprijem ali za lepši videz: v nastavitvah oblike razprite „Površinska tekstura“. Enako naredi gumb „Površinska tekstura“ zgoraj v skupini „Spreminjanje“: kartico za izbrano telo razpre in spet zapre ter sveti, dokler je odprta.

1. Izberite „Vzorec“, njegov „Razmik“ in „Globina“. „Smer“ pove, ali gre vzorec v telo ali iz njega izstopa. Pri vzorcu „Izbokline“ pri „Oblika izboklin“ izberete med „Polkrogla“, „Stožec (koničast)“, „Mehko zaobljen“ in „Zgoraj sploščen“.
2. Pri „Nanos“ vzemite „Okoli osi“ za okrogla telesa, kot so lonček, gumb ali ročaj. Vzorec teče okoli izbrane „Os“, razmik pa se nekoliko zaokroži, da gre naokoli celo število utorov ali celic: vzorec se sklene brez šiva. „Z vseh strani“ je primeren za telesa, ki niso okrogla, „Ravno, vzdolž osi“ za pokrov ali ploščo, gledano od zgoraj. Če pustite „Samodejno“, Layerling izbere sam: „Okoli osi“ pri okroglih telesih, „Z vseh strani“ pri oglatih, kot je kocka.
3. Kliknite „Nanesi teksturo“. Veliko telo potrebuje nekaj sekund; medtem lahko delate naprej.

Pod „Več“ izberete, kam pride vzorec: zunanje in notranje stene, kako daleč ostaneta spodnja in zgornja stran gladki (gladka spodnja stran drži telo ravno na podlagi), del višine in ali ostri robovi ostanejo gladki. Ob vsem, kar ostane gladko, se vzorec pojavi mehko; „Prehod na“ določa, na koliko milimetrih. Na ravnih stranicah oglatega telesa, kot je kocka, se namesto tega konča na tej razdalji ob ravnem robu: utori in rombi se končajo s kratko steno, ostanejo pa le cele izbokline. „Profil“ določa prerez utora ali fuge: koničast in ploščat sta natančna, okrogel v toliko korakih, kot jih dovoli „Natančnost“.

Poleg vzorcev „Utori“, „Narebričenje“, „Satovje“ in „Izbokline“ so na voljo še drugi. „Celice“ so nepravilne celice kot tlakovci ali posušena glina; njihove fuge se odrežejo čisto kot pri satovju, druga „Razporeditev“ pa jih razporedi na novo. „Pletenina“, „Vrv“ in „Pleter“ posnemajo pletene zanke, navito vrv in košaro iz količkov in protja; začnejo izbočeni in zaobljeni, v velikosti svojih predlog. „Zrnatost“ površino fino nahrapavi kot peskanje; zrnatost leži v prostoru, brez šiva in brez raztegovanja. „Slika“ vzame sivo sliko kot višinsko karto: eno od predlog, kot so les, topografija ali teraco, ali lastno z „Naloži lastno sliko …“. Svetlo dobi polno globino; „Širina ploščice“ določa, kako široka je ploščica, pod „Ploščice“ pa se ploščice ponavljajo, zrcalijo ali zamaknejo.

Vzorec „Razpoke (kintsugi)“ pusti, da po površini rastejo razpoke kot pri kintsugiju, s pregibi, vejami in širino, ki se proti koncu tanjša. „Začetek“ pove, kje se začnejo: na zgornjem robu vaze ali skodelice, na dnu, od roba proti sredini krožnika ali kjerkoli; pod „Vrsta“ postanejo strele. Z možnostjo „Zlato polnilo kot samostojen del“ se zareza zapolni s samostojnim delom v zlati barvi, za drugi filament; gre zraven, ko površino spremeniš ali odstraniš. Pod „Več“ nastaviš veje, nazobčanost in okruške na robu, druga „Začetna vrednost“ pa razpoke na novo izžreba.

Z vzorcem „Besedilo (nalepljeno)“ nalepiš besedilo na telo kot pritisnjeno nalepko: površina se okoli mesta odvije, zato črke ohranijo velikost na trebuhu vaze, na poševni steni ali čez rob škatle. Kam pride, povesta »Naokoli« (0° je spredaj, 90° desno) in »Višina« v % vzdolž osi; če os leži na X ali Y, je 0° zgoraj – tako pride besedilo na ravno ploščo. Z nastavitvijo „Smer“ ga vgraviraš ali dvigneš. Čez pravi vogal se strga kot nalepka; vrstica stanja ti to pove.

Če naj del telesa ostane gladek ali naj vzorec dobi le del, uporabite pomožno telo: tja postavite kvader, valj ali kroglo, ga izberite in pod „Maska teksture“ izberite „Drži teksturo stran“ ali „Tekstura samo tu“. Postane prosojno in se upošteva, ko drugo telo dobi teksturo, tudi če je skrito. Pred tiskanjem ga skrijte ali izbrišite.

Rezultat je mreža kot uvožen model in ohrani telo, na katerem je nastal. Če ga pozneje izberete, tudi po shranjevanju, kartica pokaže nastavitve, s katerimi je nastal: spremenite jih in kliknite „Spremeni teksturo“, pa se tekstura znova izračuna na tem telesu, tam in v velikosti, kot zdaj stoji telo s teksturo. „Odstrani teksturo“ vrne gladko telo. Telesa mask se pri spremembi znova upoštevajo: če boste teksturo pozneje morda še spreminjali, jih raje skrijte kot izbrišite. Razveljavi prav tako vrne vsakega od teh korakov.

Vaza

„Vaza“ je samostojno telo za vaze, lonce in senčnike. Njene mere so pod „Lastnosti“, oblika in vzorec na kartici „Oblika in vzorec“; vse lahko kadar koli spremenite, tudi po shranjevanju:

• „Oblika telesa“: steklenica, trebušasta, skleda z vratom, sod, valj ali lijak. Višina in največji premer sta meri same oblike: povlecite ročaje ali vpišite „Premer“ in „Višina“.
• „Prerez“: krog, mnogokotnik z zaobljenimi vogali ali val (mehak, koničast, loki ali lamele). „Zasuk (°)“ ga po višini zasuka, „Nihanje (°)“ ga zaniha sem in tja.
• „Izvedba“: „Polna (način vaze)“ je za način vaze v rezalniku (tudi »spiralizacija«): rezalnik natisne eno steno v spirali, brez pokrova in polnila, zato je telo narisano polno. „Votla s steno“ da pravo steno in dno za običajen tisk.
• „Vzorec“: nova vaza je gladka. Na izbiro so utori, proge, Voronojeve celice ali ploskve (low poly) na zunanji strani, po želji le v delu višine; spadajo k vazi in ostanejo z njo nastavljivi.

„Prerez zgoraj“ pusti, da prerez po višini mehko preide v drugega, na primer iz kroga spodaj v šestkotnik zgoraj.

Gumb „Nariši vazo“ na vrhu nastavitev vaze odpre lastno veliko okno nad delovno površino: v njem vazo narišeš sam, v pravih milimetrih. Premakneš ga za naslovno vrstico in ga za vogal povečaš; vaza v pogledu sledi vsaki spremembi. „Oblika telesa“ jo pokaže od strani: vleci točke, najvišja določa višino, najširša premer; „Ročica“ da točki kot, „Oglišče“ pregib. „Prerez“ pokaže prerez od zgoraj, „Simetrija“ pa narisano zrcali ali ponavlja. „Vrtenje“ nariše zasuk kot krivuljo po višini. Datoteka SVG iz risarskega programa postane prerez ali oblika telesa, mreža vzorčne vaze (STL, 3MF, OBJ) oblika telesa. Fotografijo vaze lahko podložiš in obrišeš, ali pa „Prevzemi obris“ prevzame njen obris. En poteg z miško je en korak razveljavitve; dokler vlečeš, pogled kaže vazo grobo.

Kartica „Dno in stena“ vsebuje, kar telo poleg oblike potrebuje. Pri votli vazi: odtočne luknje z naklonom proti njim, votlo nogo, predrto steno („Predrta stena“: Voronoi, satovje, rombi ali krogi, za svetilke in košare) in „Senčnik“, viseč, stoječ z grlom ali nad LED-ploščkom. Pri polni vazi „Trdnejši način vaze“ izreže fine reže, skozi katere rezalnik v načinu vaze natisne rebra znotraj ali dvojno steno, v enem potegu. Vdolbine za gumijaste nogice gredo pri obeh. „Mora držati vodo“ dvigne steno in dno votle vaze na vsaj 1,6 mm.

Na kartici „Dodatki“ dobi vaza svojo opremo. „Noge“ so lahko oblikovane skupaj z vazo, potem so del nje, ali vtične, s pušami v dnu; stojalo nosi vazo od spodaj. „Podstavek“ ujame vodo ali je skrit v nogi. Votla vaza lahko sprejme „Vložek“: vložek za rastlino, vložek z zalogo vode za lonec, ki se zaliva sam, držalo za stebla ali cevke za vodo. „Pokrov“ se natakne čez rob, zaskoči v utor ali se privije na navoj v steni. „Ustvari dodatke kot dele“ postavi dele kot samostojne predmete, pripravljene za tisk, poleg vaze, obrnjene na glavo, kjer se tako bolje natisnejo. Puše, utor ali navoj vaza že ima. Po spremembi jih postavi znova: prejšnji deli se zamenjajo. Če del ne ustreza tej vazi, urejevalnik to pove, na primer ko vložek ne bi šel skozi ozek vrat.

Kartica „Tisk“ pove, kaj vaza potrebuje za tisk: težo v izbranem materialu („Material“) in dolžino filamenta – pri polni vazi izračunano za način vaze v rezalniku, z eno linijo vzdolž stene. Pod tem so napotki za tisk: previs nad 45° z višino, kjer je, pretanka stena, kaj potrebujejo pokrov, svetilka ali noge, in nastavitve rezalnika za rebra in dvojno steno.

„Natančnost“ določa, kako fino se vaza razdeli na trikotnike: finejše je videti bolj gladko, a pri velikih vazah upočasni urejevalnik.